ŠOLA V KULTURI = KULTURA V ŠOLI

Udeleženci ŠOLE V KULTURI so svoje vtise zabeležili v elektronski knjigi

13 učencev – ljubiteljev odrske besede in članov gledališkega kluba se je od 27. 2. do 1. 3. v Ljubljani udeležilo prav posebne šole ŠOLE V KULTURI oz. bolje rečeno KULTURE V ŠOLI. Pester program je pripravil Zavod Bunker z Almo in Katarino.

Delavnice z režiserjem Tinom Grabnerjem

Režiser Tin nas je z različnimi igrami popeljal v gledališče in vsi smo se neizmerno zabavali, veliko nasmejali in s sabo odnesli veliko izkušenj. Vsem udeležencem so bile delavnice najboljši del šole v kulturi. Zelo sem se zabavala, ko smo se igrali pantomimo. Všeč mi je bila igra, ko smo bili v parih in smo se po prostoru premikali z zaprtimi očmi in nas je vodil prijatelj. Še bolj smešno pa je bilo takrat, ko je eden od para lovil in  smo morali ostali teči z zaprtimi očmi.

Tamara Rak, 7. b

Meni – in tudi ostalim – je bilo najbolj všeč v delavnicah s Tinom. Igrali smo se in tako spoznavali, kako moraš biti glasen na odru, kako se vživiš v neko osebo, kako počneš eno, govoriš pa čisto nekaj drugega, kako improviziraš.

Nika Gorišek, 7. b

Razstava plakatov Samouresničljive prerokbe Tanje Radež

V galeriji na Fužinskem gradu smo se spoznali s plakati, na katerih je avtorica zapisala povedi, besede, ki jih je slišala kot otrok. Plakati so polni vzorcev, povedi pa Za vse sem sama, Vse je v najlepšem neredu … skrivajo spomine na njeno mladost. Tanja Radež je oblikovalka in predstavila nam je zanimiv zapis dogodkov, ki jih je imenovala skicirka. Torej ne pišeš tipičnega dnevnika, ampak kaj narišeš, zapišeš kot grafit, fotografiraš in dodaš le kakšno besedo.

Nina Košar, 7. a

Vodnikova domačija

Spali smo na podstrešju oz. na odru Vodnikove domačije. To je 300 let stara domačija, v kateri se dogajajo kulturne prireditve. Ogledali smo si razstavo o Valentinu Vodniku. Nekaj posebnega je, in sicer lahko obračaš lesena ploščice, kjer so na eni risbe ali knjige, na drugi strani pa besedilo. Najbolj me je začudila majhnost prvega slovenskega časopisa. Časopis je bil napisan ročno.

Maja Kozinc, 7. a

Novi mulc

Film je govoril o dečku naših let. Preselil se je v drugo mesto in težko mu je bilo, ker ni nikogar poznal.  Na koncu najde prijatelje. Film je bil dober, saj se to dogaja v današnjem času tudi med nami. Spoznaš, kako pomembno je prijateljstvo.  V filmu so igrali otroci, ki niso igralci, in režiser je poiskal take otroke, ki so »štrleli« iz povprečja zaradi nagajivosti.

Sara Močilar, 7. b

Meni je film sporočil, da naj sprejemamo DRUGAČNOST. Kdor pride v novo okolje, mu res ni lahko.

Nika Lamovšek, 7. b

Razstava NEKI PIŠE

 Razstava je bila za nas zelo nerazumljiva. Vodička nam je razložila, da bomo to razumeli, ko bomo starejši.

Sara Močilar, 7. b

Čefurji, raus

Film govori o sedanjosti in o mladosti. Ugotoviš, da ne smeš nikoli obupati in nikoli pozabiti na svoje prijatelje. Ko prideš v nov kraj, začneš z novim začetkom. Film mi je dal misliti. Na prvem mestu je zmeraj družina. Preden kaj narediš, dobro premisli. Film so posneli v naselju Nove Fužine, ki smo si jih ogledali.

Marjetka Markošek, 7. c

Ogled grafitov v Ljubljani

Na Prešernovem trgu nas je počakala voditeljica Ines. Predstavila se nam je, nato pa nas je popeljala na ogled grafitov. Podrobneje nam je predstavila to umetnost, da smo si lahko predstavljali trud, natančnost in vztrajnost, ki jih je potrebno vložiti v grafit. Vsak grafit je predstavljal nekaj drugega in imel je drugačno zgodbo. Izvedeli smo tudi, da nekateri avtorji delajo grafite na nevarnih mestih (streha, vlak …). Pokazala je grafit lisice na strehi. Avtor je  Oliver, ki je znan po grafitiranju lisic. Na koncu nas je peljala še v Metelkovo mesto, kjer  je ogromno različnih grafitov. Grafitov še ne pojmujejo kot umetnost, ampak upam in verjamem, da nekega dne to postane, saj sem tudi sama poskusila grafitirati in je zelo težko.

Nika Zupančič, 7. b

Pripovedovanje strašljivih zgodb

Špela Frlec je pripovedovalka in v torek zvečer nam je pred spanjem pripovedovala legendo o gradu Fužine. Ni bila ravno strašna, ampak zanimiva in napeta. Zgodbo sem slišala prvič in nisem vedela, kaj se bo zgodilo. Špela Frlec je super pripovedovalka.

Taja Kralj, 7. b

Poskusi prvih grafitov

V Metekovem mestu smo obiskali grafitarniški klub. Podrobneje so nam predstavili, kako se grafitira. Razdelili smo se v dve skupini. Ena skupina je odšla do platna, kjer smo poskušali ustvariti svoje prve grafite, in to s spreji na vodni osnovi, ki ne »napadajo« naših pljuč. Trenutno lahko take spreje kupiš le v spletni trgovini. Druga skupina pa se je odpravila na izdelavo šablon in pustnih mask. Vsem nam je šlo odlično in vsi smo se zabavali.

Kristina Guček, 7. a

Sprehod po Novih Fužinah

Nove Fužine smo obiskali z vodičem. Fužine so bile nekoč kraj, kjer so žgali rudo. Spomin na to so jezovi, ki so zadrževali vodo za gašenje. Zraven je največje blokovsko naselje v Sloveniji, kamor so se v času Jugoslavije naselili poleg Slovencev tudi Bosanci, Makedonci, Hrvati in Srbi. Nove Fužine so zelo urejen del Ljubljane.  V tem blokovskem naselju živi 17.000 ljudi, kar je le malo manj, kot jih živi v sevniški občini. Nekaj stavb krasijo velikanski grafiti. Obisk je bil zelo zanimiv in zabaven zaradi vmesnih vodičevih komentarjev.

Luka Koritnik, 8. c

Razstava Končna postaja: MORJE

V Muzeju arhitekture in oblikovanja smo se sprehodili mimo plastike, ki nas obkroža na vsakem koraku. Videli smo stol, narejen iz odpadkov plastike. Pogledali smo kratek film o potovanju plastične vrečke. V dvorani je bilo ogromno smeti in vodička nam je povedala, da se toliko smeti v morju nakopiči v 20 sekundah. Ob Japonski in ZDA sta nastala dva otoka, ki sta velika kot Evropa in sta iz samih smeti oz. plastike. Globina teh otokov je 30 m. Razstava te šokira, tako da se res moramo potruditi, da bomo uporabljali čim manj plastike.

Lara Beršnak, 7. a

Jugoslavija, moja dežela

Predstava govori o mladeniču, ki se je rodil v naši nekdanji državi Jugoslaviji. Odraščal je z mamo Slovenko in očetom Srbom, ki je bil v vojaški službi. Ko je Jugoslavija razpadla, je razpadla tudi njegova družina. Triurna predstava je bila naporna za igralce in tudi zame, saj še nikoli nisem gledala tako dolge igre. Veliko so govorili v srbohrvaščini, tako da so bili nad odrom celo slovenski nadnapisi. Zanimivo je bilo, da so na enem odru hkrati prikazali štiri različne prostore. To jim je predvsem uspelo zaradi luči, ki so osvetljevale le tisti del odra, kjer so trenutno igrali. Prepoznala sem nekatere igralce, ki jih poznam iz televizijske serije usodno vino.

Neža Bizjak, 7. a