SLOVO OD DEVETOŠOLCEV 2006/2015

SEPTEMBER 2006 – VSTOP V ŠOLO

Nikogar ni bilo, ki ne bi bil osupel spričo velikosti šolske stavbe. Zbrali smo se na notranjem igrišču in večina nas je bila tako pretresena ob pogledu na nepregledno množico starejših otrok, da smo se trdo oklepali očetovih in maminih rok. Pričakovanja ob prvem šolskem dnevu so bila velika, zato smo z ocenjujočimi otroškimi očmi, ki ne poznajo laži, begali med nepoznanimi obrazi in iskali uteho pri prijateljih, že vnaprej poznanih iz vrtca.

Čez pol ure

Razdelili so nas v tri velike razrede po okoli trideset učencev. Rožice, polžki in medvedki. Naše razredničarke in učiteljice so nam razumevajoče prigovarjale, naj se umirimo, ko smo ob prihodu v razred klepetali in so se zvoki govorjenja in hihitanja prepletali z radovednostjo. Posedli smo se na tla; v krog, kjer smo se v naslednjih dneh ponovno zbirali ob začetku učne ure.

Čez mesec ali dva

Odločili so se, da bodo naredili še en oddelek, to so bile ribice. Iz vsakega razreda so izbrali nekaj učencev in odtlej so bile rožice v prvem nadstropju. Bili smo ena številčnejših generacij. Ker pa so zmanjšali število učencev v oddelku, smo lažje in hitreje navezali nova prijateljstva. Tudi učiteljice so bile vesele, da jim je bilo zaupana manjša množica še nevzgojenih tolovajev.

DRUGI RAZRED

Po počitnicah smo bili zelo veseli, da smo ponovno videli poznane obraze in malo manj veseli vrnitve v šolske klopi. Kot drugošolci smo se preselili v prvo nadstropje, kjer smo ostali tudi naslednje leto. Čar prvega razreda, ko ni bilo toliko dela in učenja, je že zdavnaj zbledel. Imeli smo več domačih nalog in počasi smo začeli z neljubo poštevanko. Na srečo smo imeli iste razredničarke.

TRETJI RAZRED

Tretji razred – še zadnje leto v prvem nadstropju. V spominu mi bodo vedno ostali učbeniki RJI za matematiko in pogled na naravoslovno učilnico skozi velika, prostorna okna, kadar je bila matematika preveč dolgočasna. To je bilo zadnje leto s prvimi razredničarkami, in spomnim se konca šolskega leta, ko smo točili solze in se oklepali njihovih rokavov, da bi preprečili zamenjavo učiteljic.

ČETRTI RAZRED

Preselili smo se v drugo nadstropje, kjer smo bili odmaknjeni od najmlajših otrok. Dobili smo nove razredničarke in eno leto časa, da se jih navadimo. V četrtem razredu smo začeli s poukom angleščine in pri tem predmetu smo prav tako kot pri športni vzgoji spoznali nove učitelje. Ocenjeni smo bili z ocenami od ena do pet in ne več s ‘smejkoti’, ‘kiskoti’ in ‘reskoti’.

PETI IN ŠESTI RAZRED

Dobili smo novo razredničarko in novo učilnico. V razred je prišlo nekaj novih sošolcev, nekaj se jih je odselilo. Še več smo se družili, saj smo vedeli, da naslednje leto ne bomo več v istem razredu.

Ob vstopu v 6. razred smo spoznali nove razredničarke(in razrednika) in se začeli seliti po učilnicah. Spomnim se zmede, pomešane s priokusom novosti, ki je vladala prve dni. Zgodilo se je, da smo se izgubili in nismo vedeli, v kateri učilnici je kateri predmet. Ker so nas premešali, smo bili prvi teden celo v dvomih, ko smo gledali po razredu in se spraševali, ali je to sploh naš razred ali ne. Še vedno je bilo čutiti nasprotja in rivalstvo med starimi razredi in prve mesece smo se večinoma prepirali. Kot psi in mačke smo bili.

SEDMI RAZRED

Na razrednih urah smo z novim razredom, ki ni bil več tako nov in neobičajen, peli in poslušali razrednika, ki je igral na kitaro. Zdaj smo se že bolje razumeli in tudi po šoli se nismo več izgubljali. O razrednih zadevah smo se lahko pogovarjali in odločali tudi že sami.

OSMI RAZRED

Zaznamovan s fiziko, ki je učenci razen redkih fantov, nadarjenih za fizikalne zakone, nismo preveč vzljubili. Zamenjali smo razrednike in se navajali na nov režim delovanja. Za mnoge je bil ta prehod iz mirnega osnovnošolskega tempa v hitrega, ko smo se že začeli razmišljati o srednji šoli in postajali bolj samostojni, kar težak. A smo se navadili in preživeli tudi osmi razred. In predajo ključa.

DEVETI RAZRED

Zadnje leto, ko smo se morali odločiti tudi za vpise za srednje šole in gimnazije, je bilo sprva kar ležerno in mirno. Ko pa se je začel bližati marec, je tempo skokovito narasel in nekaj mesecev smo živeli samo za šolo. Začeli smo s plesnimi vajami, pripravo razrednih nastopov in zbiranjem točk za vpise v srednjo šolo. Najlepši dogodek pa je bil zaključni izlet – rafting po Savi Dolinki.

Zadnji tedni na šoli

Hm, kar hitro je minilo. Skoraj prehitro. Seveda se zdaj vsi v en glas veselimo počitnic, ki bodo daljše in slajše kot lani, zato pa bomo v novem šolskem letu prej kot slej pomislili tudi na nekdanjo šolo, učitelje in učence, ki smo jih pustili za sabo. Šli smo naprej, kot je tudi prav, a spomini bodo ostali. Drevo naše generacije bo raslo in še ko bomo v poznih letih, ga bomo gledali s posebnim spoštovanjem. Šola je prenovljena, a v spominu imamo tudi njeno starejšo verzijo.

Skratka, ne bomo pozabili na vas. In upamo, da se boste naše generacije spominjali tudi vsi delavci šole. Sicer bi se to težko zgodilo, saj smo skupaj preživeli marsikatere vesele in srečne trenutke.

Devetošolci generacije 2006/2015