POGLED V ZGODOVINO STUDENCA IN VELIKE NOČI

Objavljeno: 8.04.2020 | Avtor: Erika Anzelc Intihar

OHRANJANJE LJUDSKEGA IZROČILA NA STUDENCU – PRAZNOVANJE VELIKE NOČI

Praznovanje velike noči po Sloveniji poteka zelo raznoliko. Pravijo, da je ohranjanje kulturne dediščine, kamor sodijo tudi običaji, naše zlato, naš zaklad, naš turizem. Ali se tega zavedamo? Poznamo kulturno dediščino svojega kraja? Učitelji, ki poučujemo v manjših krajih in vaseh, imamo lahko nalogo, saj svojo bogato kulturno dediščino ohranjamo skozi različna društva in lokalne prireditve. Vez in gonilo je vedno šola, večinoma podružnična šola.

ZGODOVINA VELIKE NOČI NA STUDENCU

Studenec je kraj, obdan z majhnimi hribi in vmesnimi dolinami. Zemlja je bogata in nudi obilo možnosti za preživetje. Zaradi geografske izoliranosti ni bilo drugih oblik preživetja kot delo na zemlji. Za njive, travnike, sadovnjake, vinograde, gozdove še danes Studenčani lepo skrbijo. Pogled po naravni dediščini Studenca pove, da se znanje, odnos do dela in kraja prenašata iz roda v rod že zelo dolgo. Zgodovinarji pravijo, da so bila naselja na Studencu že pred našim štetjem.

Žal je druga svetovna vojna od 1941 do 1945 globoko zarezala v Studenec in pustila neizbrisan pečat na duši Studenčanov in Studenca. Po vrnitvi iz izgnanstva so se domačini vrnili na izropane in požgane kmetije. V tem času se je verjetno običaj ob veliki noči spremenil, saj je bilo jajce kot simbol Kristusove krvi v povojnem času vredno preveč, da bi ga pobarvali ali ga celo sekali, trkali. Med seboj so si vse delili. Kadar je eden jedel, je delil z drugimi. Tudi obleko in čevlje so si delili, da so šli lahko vsi k maši.

Po letu 1950, ko so si ljudje opomogli, se ponovno pojavijo barvanje jajc, izdelovanje butarc, šunka in potica. Rudi Mlakar iz Hudega Brezja se spominja, da so na cvetno nedeljo nesli butarco. Naredil jo je ata, na njej so bili obešeni trakci. V njej naj bi bilo 9 sadežev. Spominja se drena, leske, mačka (mačice), pušpeja, brina in bršljana. Ko so butarco prinesli domov, so brin in pušpej zataknili za slamnato streho, da sta odganjala strelo. Bršljan so zdrobili in ga nesli v štalo (hlev) goveji živini, da jo je varoval pred boleznimi. Na soboto se ni smelo delati, le za živali je bilo potrebno pripraviti. Na veliko nedeljo se je šlo hitro domov. Na mizi so že čakali domač kruh, šunka, hren in jajca. Pili so pelin s cvičkom. Pravijo, da je dober za zbijanje holesterola.

Po letu 1970 se je obnovilo barvanje jajc s čebulo skoraj po vseh hišah. Ponovno se razbohoti orehova potica.

Frančiška (Fanika) Tomažin s Studenca pravi, da je bilo tako v navadi in še danes je temu tako, da se je za praznik doma, saj »še berač mora pri hiši ostat, tam, kjer je.« Vse je bilo potrebno oprat, prepucat (domač izraz za čiščenje), zamenjat štrozak (ličkanje v slamnjačah). Odnos do živali se je kazal tudi med prazniki. Tako kot za ljudi – tako za živali. »Poskrbeti za ljudi in živali, pa nič delati,« pravi Fanika Tomažin s Studenca.

Na cvetno nedeljo se nese pušeljn ali butaro. V njem se skriva brinje, pušpenj, tri šibe, eno leto stare, tri šibe leskove, dren, božji drevc, bršljan. Z bršljanom se poveže kot šopek najdebelejše in krajše, obdan z bršljanom in povezan s špago (domač izraz za vrv). Vse to je veliko približno 50 cm. Anica Tomažin s Studenca ga tako dela, kot jo je naučil oče. Znanje se je preneslo iz roda v rod.

V soboto se je k žegnu neslo. Svinjska kost, kruh, potica, pisanke (jajca), klobasa mesenka, tri korenine (trije čavlji – simbolizirajo tri žeblje, dva za roke in en za noge) in oferOfer je darovanje za cerkev ob večjih praznikih, ker je takrat tudi več ljudi. Čez žegen se da prt. Na robu košare se pusti malo odprto, da »pride« blagoslov noter. Anica Tomažin pravi, da je dobro tudi jajce malo potolči, da pride blagoslov do jajčka. Ob prihodu domov se žegen postavi na mizo. Zraven blagoslovljena voda in križ v kotu nad mizo. Žegna se v soboto ne je, počaka se do nedelje. V soboto se je močnik. To je juha, ki ostane od kuhanja svinjskega mesa za žegen. Vmeša se jajček in moka. V nedeljo gredo vsi k maši. Le mati ostane doma, da varuje hišo in skuha kosilo. Šele v nedeljo se poje velikonočne dobrote. Na ta dan se je doma. Na velikonočni ponedeljek pa se gre lahko od doma.

SKRB ZA KULTURNO DEDIŠČINO DANES

Na OŠ Sava Kladnika Sevnica, Podružnica Studenec smo se odločili, da v letu 2015 obeležimo 20. obletnico Natečaja za naj studenški pirh. Natečaj ima zanimive začetke v letu 1995. Mlada učiteljica, vodja podružnice, Andreja Janc, je prvič organizirala Natečaj za naj studenški pirh. Skupaj z učenci so pri pouku likovne vzgoje ponovili značilnosti ljudskega izročila: vzorec na pirhu se ponavlja in ima največ tri barve. Dodatna kriterija ocenjevanja sta bila še ustvarjalnost in lastno delo (ne mami in ne babi). V letu 2003 je povabila k sodelovanju profesorja likovne vzgoje Mirka Bogoviča iz Loke pri Zidanem Mostu.

Učenci so sodelovali vsako leto. Andreja Janc se je trudila, da so sodelovali vsi učenci. In ti učenci so postali starši naših učencev, ki obiskujejo podružnično šolo. Kolo časa se je zavrtelo in navada, običaj se je nadgradil, razširil. Čas je bil, da natečaju dodamo košček novega, svežega, mladega, da ga bo vzel zase tudi mladi rod.

UČENKE SO POSTALE MAMICE

Ideja je dozorela na osnovi kriterija ocenjevanja: lastno delo. Pri ocenjevanju je bilo vedno vprašanje, ali je izdelek res delo otroka ali mamice ali babice. Skozi stoletja je bilo barvanje in izdelovanje pirhov v večini žensko delo, zato v članku omenjam samo mamico in babico, čeprav se tudi to spreminja. Obeležitev obletnice je bil primeren čas, da dodamo novo kategorijo sodelujočih. Prva kategorija so bili učenci od 1. do 5. razreda in druga kategorija ostali učenci in odrasli. Ob pomoči Občine Sevnice, župana Srečka Ocvirka, ravnateljice Mirjane Jelančič, Turističnega društva Studenec, Društva kmečkih žena Studenec smo izpeljali večdnevno prireditev, ki naj bi postavila nov temelj za ohranjanje običajev, šeg in navad v velikonočnem času na Studencu.

V začetku aprila 2015 je bil razpisan Natečaj za naj studenški pirh za vse Studenčane. V tednu pred veliko nočjo smo na šoli gostili zbiralko ljudskega izročila, pisateljico, učiteljico, predavateljico Dušico Kunaver. Ponosni smo, da nas je obiskala, saj je v slovenskem prostoru zelo brana in iskana pisateljica in predavateljica. Učencem je predstavila naravni krog šeg, navad in praznikov. Ko je pozornost popustila, smo peli ljudske pesmice. Bili smo pohvaljeni, saj je ni bilo ljudske pesmice, ki je ne bi znali zapeti. Naj dopišem, da je Dušica Kunaver predavanje izvedla brezplačno, saj kot pravi, so podeželske podružnične šole še edine, ki ohranjajo in vzgajajo mladi rod v zavedanju, da »drevo, ki nima korenin, ni drevo, ampak hlod, ki ga vsakdo lahko brcne, kamor hoče.« Na četrtkov večer pred veliko nočjo se je zbrala komisija za ocenjevanje pirhov. V komisiji je sodelovalo 5 ocenjevalk, ki niso sodelovale v natečaju za najlepši pirh. Le–te so po določenih kriterijih ocenile in izbrale tri najboljše. Naslednja aktivnost je bilo petkovo dopoldansko ustvarjanje in barvanje jajc z modernimi tehnikami. Tudi Branka Kocjančič je brezplačno delila skrivnosti okraševanja jajčk na bolj moderen način. Zaključek 20. obletnice natečaja za naj studenški pirh smo izvedli v gasilskem domu na Studencu. Kot predavatelj se je odzval dr. Vito Hazler, ki nam je predstavil velikonočne šege in običaje na Slovenskem. Andreja Janc je pripravila razstavo pirhov, Društvo kmečkih žena pa nas je razveselilo z velikonočnimi jedmi, ki so značilne za Studenec in okolico. Župan Srečko Ocvirk in vodja podružnice Studenec Andreja Janc sta za naj studenške pirhe podelila nagrade, ki jih je velikodušno prispevala Občina Sevnica.

Na vprašanje, kateri je najlepši pirh, je profesor Vito Hazler odgovoril, da je vsak pirh lep, če je narejen doma, pa ni važno, kakšen je.

ZAKLJUČEK

Pravijo, da je potrebno pozabiti na kruto preteklost, da bi lahko zrli v prihodnost.

Kulturna dediščina preteklosti pa nam mora biti dota za prihodnost, dota za prihodnost turizma, saj bi tu lahko našli nova delovna mesta in lepšo prihodnost današnji mladini. (Kunaver, D. Lj. 2014)

VIRI IN LITERATURA:

Kunaver, D., Slovensko ljudsko izročilo v šolskih klopeh, Ljubljana, 2014.

Mlakar, R., 2015. Velikonočni običaji na Studencu (osebni vir, 18. 4. 2015). Hudo Brezje. Zapisano po pripovedovanju Rudija Mlakarja.

Tomažin, F., 2015. Velikonočni običaji na Studencu (osebni vir, 18. 4. 2015). Studenec. Zapisano po pripovedovanju Fanike Tomažin.

Tomažin, A., 2015. Velikonočni običaji na Studencu (osebni vir, 18. 4. 2015). Studenec. Zapisano po pripovedovanju Anice Tomažin.

Uredila in zapisala Erika Anzelc Intihar