PO PREŠERNOVIH STOPINJAH 2015

Objavljeno: 16.04.2015 | Avtor: mlampret

Kot vsako, se je tudi letošnje leto OŠ Sava Kladnika Sevnica udeležila kulturnega dneva Po Prešernovih stopinjah. Potekal je v torek, 7. 4., in v sredo, 8. 4. 2015, udeležili pa so se ga vsi osmošolci devetletke.

Ob 8.00 nas je na ploščadi pred šolo pričakal avtobus, ki nas je zapeljal v Ljubljano, kjer stoji Prešernov spomenik, ki je eden najpopularnejših in najbolj znanih ljubljanskih spomenikov. Zaslugo za kip pripisujemo avtorju Ivanu Zajcu in arhitektu Maksu Fabianiju, ki si je zamislil podstavek in lokacijo spomenika. Spomenik so odkrili 10. septembra leta 1905. Nad pesnikovo glavo je upodobljena grška muza umetnosti. Doktor Prešeren v svoji levici drži zbirko izbranih pesmi z naslovom Poezije. Prešeren gleda čez trg na okno Primičeve Julije.

Po ogledu Prešernovega trga ter spomenika smo se peš odpravili po Ljubljani in spoznavali ulice, ki so povezane z odraščanjem avtorja slovenske himne, Zdravljice. Dopolnjevali smo znanje o njegovi mladosti in družini: France Prešeren se je rodil, 3. decembra 1800, v Vrbi na Gorenjskem. Pri Ribičevih – tako se je tedaj reklo Prešernovi družini – sta mati Mina in oče Šimen imela 8 otrok. France je bil njun prvi sin. Že zelo zgodaj je kazal izjemno nadarjenost, zato so ga leta 1808 poslali k stricu Jožefu, ki je kot duhovnik služboval na Kopanju pri Veliki Račni.

Od takrat naprej je obiskoval ljudsko šolo v Ribnici, kjer je bil kot odličnjak zapisan v zlato knjigo. Šolanje je nato nadaljeval v Ljubljani, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1821 je odpotoval na Dunaj, kjer je dokončal študij filozofije in se vpisal na dunajsko pravno fakulteto. Starši oz. mati je želela, da bi postal duhovnik kot njegov stric Jožef, a France duhovniške poklicanosti ni čutil.

Leta 1824 se je v Ljubljani zaljubil v gostilničarjevo hčer Zaliko Dolenc, ki pa mu ni vračala ljubezni. Nato se je vrnil v Ljubljano in začel službovati kot odvetniški pripravnik, a mu zaradi svobodomiselnosti nadrejeni niso želeli dati lastne odvetniške pisarne. Dobil jo je šele 3 leta pred smrtjo, v Kranju. Z avtobusom smo se zapeljali tudi v Kranj, kjer smo si ogledali njegovo odvetniško pisarno, kjer sta poleg njega delala še dva pisarja. V isti stavbi je imel Prešeren tudi bivalne prostore, v katerih je preživel zadnja leta življenja.

Z ljubeznijo res ni imel sreče. Najprej ga je zavrnila Zalika, nato Primčeva Julija, ki je bila Prešernova večna ljubezen in njegova pesniška muza. Julija je bila lepa hčerka bogate ljubljanske trgovke. Prešeren jo je spoznal v trnovski cerkvi. Posvetil ji je svoje najlepše pesmi: Sonetni venec, Prva ljubezen, Neiztrohnjeno srce, Zdravilo ljubezni, Ženska zvestoba, Ribič in Gazele. Leta 1837 je spoznal mlado Ano Jelovšek, ki mu je rodila tri nezakonske otroke. Z njo se ni hotel poročiti zaradi neskladnosti značajev.

Nismo govorili le o njegovih delih, ljubeznih in življenju. Govorili smo tudi o Prešernovih prijateljih, ki jih je bilo malo. Knjižničar in profesor Matija Čop je bil vsekakor eden najboljših. Matija pa je umrl v tragičnih okoliščinah. Utopil se je v Ljubljanici. Prešeren se je vedno čutil krivega za prijateljevo smrt. Kasneje je umrl še njegov tovariš Andrej Smole, ki je zapustil sina, za katerega je nato skrben France. Andrej Smole in Prešeren sta bila dobra prijatelja, a na slovenski jezik nista gledala iz enake perspektive.

Po smrti obeh spoštovanih prijateljev je France postal osamljen in zapostavljen, kajti nihče iz tedanje družbe ga ni razumel. Osamelost, neurejeno življenje, nerazumevanje sodobnikov in bolezen pa so ga dokončno pokopale. Umrl je v Kranju, 8. februarja 1849, kjer je tudi pokopan na mestnem pokopališču, ki je preoblikovano v park in se imenuje Prešernov gaj.

Avtor lirskih in epskih pesmi nam je zapustil bogato kulturno dediščino. Svoje pesmi je objavljal v literarni prilogi Ilirskega lista in kasneje v Kranjski čbelci ter v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Svoja dela, kot so: Turjaška Rozamunda, Povodni mož, Apel in čevljar, Krst pri Savici, Sonetje nesreče, Sonetni venec, Zdravljica in še mnoge druge manj znane pa je leta 1847 izdal v pesniški zbirki Poezije.

Zadnja postojanka našega popotovanja skozi čas je bila v Vrbi, kjer smo si ogledali Prešernovo rojstno hišo pri Ribičevih in spoznali mnoge pozabljene izraze, ki so jih uporabljali naši predniki. Sprehodili smo se tudi do lipe sredi vasi, kjer je imel nekdaj vsak vaški gospodar svoj kamniti stol. Vodička nam je predstavila tudi Prešernov doprsni kip in cerkev svetega Marka, ki še danes varuje Prešernovo domačijo.

Vsi smo se naučili ogromno novega o slovenski kulturni zapuščini Franceta Prešerna, o njegovem rojstnem kraju in kraju šolanja ter o njegovem življenju nasploh.

Ajda Trbovc, 8. a