KNJIŽNA MINEŠTRA – ZGODBA O PRIJATELJSTVU

Objavljeno: 4.06.2015 | Avtor: mlampret

Ko sem prejšnji petek obiskala drugošolce v OPB ge. učiteljice Tadeje Rupar, smo načeli pogovor o prijateljstvu. Zaupali so mi, da so se o tem že pogovarjali, saj so skupaj z učiteljico sodelovali v dobrodelnih akcijah in različnih natečajih s to tematiko. Učenci so se strinjali, da je prijatelj nekdo, ki te ima rad, s katerim se lahko igraš in je tudi nekdo, ki mu lahko zaupaš svoje skrivnosti. Zagotovo bi bilo naše življenje naravnost dolgočasno brez prijateljev. In tako kot se za povabljenca spodobi, da v goste ne pride praznih rok, sem zato s seboj prinesla polno naročje knjig, ki so vse do zadnjega pripovedovale o neizmerljivi moči prijateljstva.

Dogovorili smo se, da bomo pripravili mineštro, a ne takšno, kot jo skuha mama, ampak takšno – iz besed – knjižno mineštro. Zato so si učenci iz knjižne kopice, ki sem jo prinesla, izbrali vsak svojo knjigo, tisto, ki jih je že na prvi pogled očarala ali z ilustracijo ali z naslovom. Potem smo se posedli v krog, učenci pa so slikanice prelistavali in si na koncu izbrali par povedi, ki so jim bile najbolj všeč. Te so tudi vsak zase glasno prebrali. Ob tem smo se vsi poslušalci, vključno z učiteljicama, trudili, da bi zmogli slišane povedi razvrstiti tako, da bi nastala kar najbolj smiselna zgodba. Vsi smo se namreč strinjali, da tako kot pri zelenjavni je tudi pri knjižni mineštri potrebno dodajati ravno prave besedne sestavine ob ravno pravem času. Na koncu smo bili prav vsi ponosni, saj nam je uspelo spisati čisto pravo in čisto svojo Zgodbo o prijateljstvu. Pa ji prisluhnite …

 

Medved Jaka in lisička Lenka sta nekega dne odšla na sprehod skozi gozd, ki je bil ves obsijan s soncem. Počasi sta pešačila po cesti. Njuna hoja je bila zelo, zelo počasna. Vendar je bila njuna pot varna.

»Ali vesta, kje bi lahko bila moja kost?« je obupano vzdihnil Runo.

»Av, to pa boli,« je zarenčal močan glas. Veliki potepin in prepirljivka sta v trenutku pobegnila.

Brez Fredija se je Runotu zdelo vse prazno in pusto. Včasih je bil besen na Fredijevo mamo, ker je njegovega prijatelja vzela s seboj. No, davi, ko dan se prebudil je v blišču, pogledal je v vodnjak na dvorišču in cvrčka zagledal, dejal: »O, si živ?«

To je gospod Nosko. Noge ima kot suha južina, a jih ni nikoli videti, ker vedno nosi dolg plašč. Ta je vedel, kdaj je zajček zaskrbljen ali otožen in mu pomagal, če se je kje zataknil ali izgubil. Žabec je bil odličen drsalec. Spominjal se je, kako mu je jazbec pomagal delati prve korake na spolzkem ledu. Mama je vsa iz sebe. Žabec Peter ne reče ničesar. Zdaj Peter ne more biti kar tiho. Pri tem bi tudi ostalo, če ne bi bilo nečesa nenavadnega. Mamica je zbasala sinčka s termoforjem vred v posteljo. »Ja, zdaj bomo morali pa vsi ostati lepo doma«, je menil očka. »Obisk pri babici odpade, čeprav je prav za nas spekla slastno torto iz najlepših robidnic. Ptiček je vsak dan obiskal svojega novega prijatelja. Spreletaval se je nad vodo, žvrgolel žabcu svoje najlepše melodije in mu pripovedoval, kako čudoviti so gozd, oblaki, hribi in sončni zahodi.

Zajček je hodil in hodil in nekega dne je spet prišel domov. Odprl je svojo delavnico in ker je bil že čas za barvanje pirhov, je pričel delati. Pred dnevi pa je zajčka Lenija nekaj uščipnilo pri srcu. In potem ga je ščipalo vsak dan bolj. Prijatelj mi manjka, je pomislil ves otožen. Nekdo, da bi se igral z njim, se podil z njim za žogo, uganjal norčije … no ja, nekaj takšnega.

Zapisali Gordana Kenda Kozinc in Tadeja Rupar