Kot strela z jasnega nas je zadelo,
da s šolo na daljavo se bo začelo.
Vsaka sprememba fajn se zdi,
le če zaradi tega prosti čas ne trpi.
In se začelo je …
Zjutraj dlje spimo,
v pižami dan preživimo
in on-line življenje živimo.
Kak teden, mogoče dva
je še nekako šlo,
sedaj pa se že zdi,
da nikoli konec ne bo.
Pogrešam prijatelje, šolski direndaj,
pogrešam pogovore, ko človeka gledam v oči,
pogrešam pristne stike,
tiste stike, z ljudmi.
Kljub temu da smo novodobni otroci,
ki nam virtuala leži,
a bližine človeka
nič ne nadomesti.
Pa vseeno verjamem,
da kmalu mine korone čas,
ki nas bo vedno spominjal na to,
kako življenje drugačno je bilo.
Brina Hochkraut, 7. A