Pravljica Skrivnost Sladkorne dežele
Učenci podaljšanega bivanja 2.a in 2.c razreda so v tem šolskem letu v okviru bralne pismenosti pogosto kot skupina obiskovali knjižnico, kjer so si knjige ogledovali, prebirali in preživeli veliko časa ob poslušanju in kasneje tudi samostojnem branju najrazličnejših knjig. Verjetno je to tudi razlog, da so s pomočjo učiteljic najprej napisali »Knjižno mineštro o prijateljstvu«, ki smo jo že objavili na šolski spletni strani.
Po intenzivnem branju pravljic, razgovoru, obnovi in spodbudi, so se prelevili v prave male pravljičarje in konec meseca maja jim je uspelo napisati čisto pravo, lastno pravljico z naslovom Skrivnost Sladkorne dežele. Sodelovali so vsi učenci, vsak po svojih sposobnostih in na koncu je res nastala pravljica. S pravljico so se predstavili na natečaju »mojapravljica.si«. Ali smo bili uspešni na natečaju? Tega še ne vemo. Vemo pa, da smo vsi skupaj zelo veseli in ponosni, da nam je uspel ta podvig. Posladkajte se še vi z branjem naše pravljice.
Učiteljica PB in mentorica Tadeja Rupar
SKRIVNOST SLADKORNE DEŽELE
Za devetimi gorami in devetimi vodami je pred davnimi časi živel kralj Matjaž in kraljica Ana ter njunih dvanajst prelepih hčera. Hčere so vsako jutro zamudile na zajtrk in nikoli niso bile lačne. Verjetno bi ga tudi prespale, če jih ne bi zbudili.
Nekega poznega večera, ko sta se kralj in kraljica sprehajala po grajskem parku, je kralj Matjaž opazil, da še vedno gori luč v sobanah, kjer so spale kraljične. To je opazil tudi drugi in tretji večer. Povedal je ženi in sklenila sta, da pojdeta peti večer preverit, kaj se dogaja. Ko sta vstopila v sobane, sta videla, da kraljičen ni v posteljah. Kralj in kraljica sta bila začudena, zakaj kraljičen ni. Zjutraj je dal kralj poklicati poštenega, pridnega in radovednega grajskega dečka Dejana. Dejan in njegova mati sta gojila zelenjavo na grajskem vrtu. Zaupal mu je nalogo, da mora ugotoviti, kaj se dogaja v kraljičinih sobanah in kje so kraljične vsako noč. V zahvalo pa bo dobil najstarejšo kraljično za ženo.
Dejan se je že pozno popoldan prikradel v kraljičine sobane in se skril pod posteljo ter čakal na večer. Zvečer, ko so prišle kraljične od večerje, jih je v sobi že čakal majhen možicelj Špik. Princeske so mu zapele pesem in zaplesale, majhen možicelj pa je pritisnil na gumb pri omari. Omara se je čudežno odprla. Princeske so v krogu odplesale do omare in vstopile v omaro, a iz omare ni prišla nobena kraljična več. Ko je glasba utihnila, je za njimi odšel še mali možicelj. Takoj za možicljem je tiho in skrivoma odšel tudi Dejan. Na drugi strani omare se je odprl drugačen svet – čaroben svet sladkarij Sladkorne dežele. Iz sladkorja je bilo vse: drevesa, hiše, mize, stoli, dvorane,…Zaslišal je nežno glasbo, ki so jo igrale in pele kraljične začarane v sladkorne vile. Njihov dirigent pa je bil mali možicelj – Sladkorček. Vsi v dvorani so plesali in se zabavali. Ko je ura na zvoniku odbila polnoč, je ugasnila luč v dvorani in sladkorne vile so skupaj z dirigentom odšle nazaj proti omari. Na drugi strani omare so izstopile in bile zopet kraljične v svojem svetu. Dejan jim je tiho sledil. Na stopnicah se je spotaknil, da je zaropotalo. Najmlajša kraljična, ki je hodila zadnja v vrsti, se je ozrla, vendar je bila preveč zaspana, da bi opazila Dejana. Kraljične so bile tako utrujene, da so takoj popadale v postelje in zaspale, mali možicelj pa je izginil. Zunaj se je že delal dan.
Zjutraj je kralj poklical Dejana in ga vprašal, kaj mu ima povedati. Dejan kralju ni hotel povedal ničesar, dokler mu kralj ni obljubil, da si lahko sam izbere kraljično za ženo. Zvečer je Dejan odpeljal kralja do kraljičinih soban. Skrila sta se in čakala na kraljične. Tako se je kralj lahko na svoje oči prepričal, kaj se dogaja vsako noč in zakaj hčerke vsako jutro zamudijo na zajtrk.
Naslednje jutro je kralj poklical kraljične in Dejana. Dejanu se je zahvalil, ker je rešil skrivnost njegovih hčera in mu dovolil, da si sam izbere kraljično za ženo. Deček Dejan si je kraljične najprej ogledal nato pa si je izbral najmlajšo. Zatem je kralj ukazal, da morajo hčerke vsak sedmi večer igrati in peti na gradu, če želijo še obiskovati Sladkorno deželo.
Čez sedem dni se je Dejan poročil z najmlajšo kraljično, njene sestre kraljične pa z Dejanovimi brati. Svatba je trajala tri dni in tri noči.
Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni, dokler niso umrli.
Sestavili učenci podaljšanega bivanja 2.a in 2.c
OŠ Sava Kladnika Sevnica
Mentorica učiteljica PB: Tadeja Rupar
