SODELOVANJE NAŠE ŠOLE V PROJEKTU MOJA ŠOLA – VARNA ŠOLA
Zaključna prireditev 28. maj 2015, ob 17.30 uri
Kraj dogodka: OŠ Valentina Vodnika, Adamičeva 16, 1000 Ljubljana
Zaključne prireditve projekta MOJA ŠOLA – VARNA ŠOLA, ki je bil 28.5.2015 ob 17.30 v OŠ Valentina Vodnika, v Ljubljani sta se udeležili tudi naši učenki; Ema Mrvič z literarnim delom Carice in Lea Haler z zgodbo Ivko išče nove prijatelje. Na prireditvi, ki so jo popestrili nastopi učencev in dijakov, so najboljšim učencem in dijakom, ki so sodelovali na natečaju Ivko išče prijatelje in varne zgodbe, podelili priznanja in nagrade. Udeležencem, njihovim mentorjem in predstavnikom občin so brezplačno razdelili knjigo STOP nasilje, prava izbira, ki je delo učencev. Udeležence sta pozdravila tudi župan MOL, g. Zoran Janković in varuhinja človekovih pravic, ga. Vlasta Nussdorfer.
IVKO IŠČE PRIJATELJE
Ivko je zelo prijazen in zabaven fant. Pred kratkim so se preselili v Ljubljano, kjer je obiskoval 5. razred osnovne šole. Rad je sodeloval pri pouku in rad je hodil v šolo.
Prve tedne v novi šoli so bili njegovi sošolci zelo neprijazni. Ker Ivko ni imel slabih ocen in je bil zelo uspešen, so o njem govorili, da je »piflar« in za njegovim hrbtom širili grde govorice. Ivko se je nekega dne pošteno skregal s svojimi sošolci in ko ga je na poti domov le še nekaj metrov ločilo od doma, so ga za ovinkom pričakali njegovi nesramni sošolci in od njega zahtevali denar. Ivko je razmišljal, kaj naj stori? Ni imel izbire. Dal jim je denar, kolikor je pač imel. Tako so ga pričakali vsak dan, še v soboto in nedeljo, ko je odhajal s treninga rokometa in mu grozili, da ga bodo pretepli, če jim ne da denarja. Ivka je bilo strah groženj, ampak staršem ni upal povedati, kaj se dogaja. V šoli ni bil več zbran, saj je razmišljal, kaj se bo zgodilo na poti domov. Dobival je slabe ocene in ni delal domačih nalog. Med poukom pa so se mu sošolci privoščljivo smejali. Nekega torka pa je z njim domov odšla sošolka Marta, ki je bila vedno prijazna. Ivko je sklenil, da ji pove, kaj se dogaja z njim. Potem pa je tudi Marta videla, kaj počnejo sošolci z Ivkom. Čeprav jo je Ivko prosil, naj ne pove nikomur, je vseeno zaupala svoji mami, ki je o tem obvestila Ivkovega očeta. Naslednji dan je šel oče z Ivkom domov iz šole in se srečal z njegovimi nasilnimi sošolci. Hudo jih je okaral in to povedal njihovim staršem. V šoli so nato imeli pri ravnateljici vsi skupaj resen razgovor o tem, da je takšno obnašanje nedopustno. Do Ivka nato v šoli ni bil nihče več nesramen.
Sklenil je, da če se mu še kdaj zgodikaj takega, bo takoj povedal odrasli osebi, ki mu bo pomagala, saj včasih otroci ne zmorejo vsega rešiti sami.
Lea Haler, 5. B, mentorica Jožica Mlakar, prof.
BREZ NASILJA, PROSIM !
Gabriela je obiskovala peti razred osnovne šole. Opazila je, da se nekatera dekleta družijo zase in da so pri fantih popularne in najbolj carske petošolke. Gabriela bi se jim rada pridružila. Stopila je k njim in njih vpraša, ali se lahko druži z njimi. Dekleta so ji takoj zabrusila: »Me smo skupina Carice. Če se nam želiš pridružiti, plačaj 10 evrov«. Bila je presenečena in jim je odgovorila, da prijateljstvo nima cene. Carice so se ji smejale: »Boš že videla, pazi se nas!« Gabriela je bila vseeno prijazna do njih in se poslovila, ni pa se več želela družiti z njimi.
Med odmorom je šla po stopnicah in kar naenkrat ji je ena od Caric nastavila nogo in jo spotaknila. Gabriela je zgrmela po stopnicah, vendar se ji na srečo ni nič zgodilo. Stopila je k deklici, ki ji je nastavila nogo in ji rekla: »To pa ni bilo lepo. Kaj, če bi se poškodovala? Vedno moraš pomisliti, kako bi se ti počutila, če bi nekdo to storil tebi. Nasilje ni rešitev!« Carice so se ji smejale in se niso zmenile za njene besede. Pri kosilu si je Gabriela naložila hrano in odšla k mizi. Usedla se je in začnla obedovati. Kar naenkrat je prišla ena od Caric in ji vrgla pladenj na tla. Vsi so se ji smejali. Gabriela je pogumno vstala in rekla: »Brez nasilja, prosim! Nič vam ne želim, zato tudi ve mene pustite pri miru. To nadlegovanje ne pelje nikamor. Zelo grdo od vas, da se spravljate na druge otroke. Bolje bi bilo, če bi bile prijazne, saj vas bi potem vsi bolj spoštovali in se radi družili z vami.« Tudi tokrat se dekleta niso zmenila za njene besede.
Po pouku se je Gabriela odpravila domov. Na poti je opazila Majo, ki je bila v skupini Caric. Deček iz višjega razreda ji je vzel torbo in raztresel vse zvezke po tleh. Gabriela je stopila k njej in rekla dečku, naj jo pusti na miru. Vprašala ga je, zakaj je to naredil. Odgovoril ji je, da kar tako, brez veze. Gabriela je rekla: »Brez nasilja, prosim! Če ji ne moreš pomagati, ji tudi škodovati ni treba. Nič nimaš od tega, da si tako neprijazen z njo.« Deček je odgovoril: » Če pa tako in tako nimam prijateljev.« Gabriela mu je rekla, da bo z veseljem njegova prijateljica, če bo spremenil obnašanje. Dečku je bilo to mamljivo, saj se rad pogovarja in s kom druži. Maja je opazovala situacijo in občudovala Gabrielo. Zelo ji je bilo žal, da so ji nagajale. Vsem Caricam je povedala, kaj se je zgodilo in kako ji je Gabriela pomagala.
Naslednji dan so Carice stopile h Gabrieli in se ji opravičile. Priznale so ji, da nimajo veliko prijateljev in so šele sedaj spoznale, da zaradi njihovega obnašanja. Tudi same bodo zdaj raje pomagale, kot pa škodovale. Najbolj pa so si zapomnile Gabrielin stavek: »Brez nasilja, prosim!« Tudi same so ga začele uporabljati in biti vzgled drugim.
Ema Mrvič, 5. b
