Zgodovina

Andreja Janc: Kratek oris zgodovine šolstva na Studencu

Leta 1877 so začeli z gradnjo šole na Studencu po večletnem trudu krajanov. Kot lahko zasledimo v kroniki, so imeli kar veliko šoloobveznih otrok. Do takrat je “za silo” poučeval orglar M. Repič v mežnariji.

Šola je bila zgrajena že leta 1878, slovesna otvoritev šole pa je bila 3.1.1879. Šolo pa je obiskovalo 162 otrok. Število otrok je raslo in v šolskem letu 1912/13 je bilo šoloobveznih kar 385 otrok, redno pa jo je obiskovalo le 252.
Na studenški šoli je poučevalo veliko učiteljev, ki se jih ljudje še sedaj spominjajo. Trudili so se za dvig splošne kulture in vzgojili so veliko uspešnih ljudi. Znano je, da je prve tri razrede obiskoval šolo na Studencu tudi Lojze Grozde.

V času 2. svetovne vojne so bili ljudje iz tega področja izseljeni v Nemčijo. Po vojni je bila na šoli štirirazrednica, v katero je bilo vpisanih 253 otrok.

V šolskem letu 1951/52 je bila uvedena osemletka.
Po nekaj letih je bila zaradi upadanja števila otrok z Občinski odlokom občine Sevnica šola Studenec preimenovana v podružnično šolo in učenci so po štirih letih šolanja na Studencu nadaljevali šolanje na centralni šoli v Sevnici.

Ker se je število otrok še manjšalo, so morali organizirati pouk v kombinaciji : 1.- 2. in 3.- 4. razred. V iskanju boljših izvedb pouka od kombinacije, so se povezali z OŠ Bučka in organizirali avtobusne prevoze ter izvajali pouk v samostojnih oddelkih. Pouk 1. in 3. razreda je bil organiziran na OŠ Bučka, MŠ, 2. in 4. razred pa na OŠ Studenec. Takšna organizacija je bila zelo učinkovita, vendar je v šolskem letu 1995/96 propadla z novo reorganizacijo občin. S to reorganizacijo je OŠ Bučka prišla pod OŠ Škocjan, OŠ Studenec pa se je pričela zaradi manjšega števila učencev ubadati s kombinacijo.

V šolskem letu 2015/2016 imamo 1., 2. in 3. razred trojno kombinacijo ter kombinacija 4. in 5. razred kombinacija ter oddelek podaljašnega bivanja.

Ker je upadanje števila otrok vedno bolj prisotno, bo možna oblika pouka le v kombiniranih oddelkih.

Delo na manjši šoli ima nekaj prednosti, kombinirani pouk pa prav tako. Učenci se že zelo zgodaj navajajo na samostojno delo, na samostojno iskanje informacij, dogovarjanja v dvojici ali v skupini … Kljub kombinirani obliki poučevanja ima učitelj  čas, da se posveti posamezniku, saj so praviloma skupine manjše. Učenci se vsestransko razvijajo v njim prijaznejšem socialnem okolju, ki jim ga lahko nudi le domačnost manjše šole. Z različnimi oblikami dela, medsebojnega sodelovanja, z delom v mešani skupini  (od prvega do petega razreda), kjer se vsi poznajo, kjer morajo medsebojno sodelovati pri različnih in mnogoterih dejavnostih, se učenci v letih šolanja na podružnici dodobra okrepijo s pozitivno samopodobo. Različne dejavnosti, ki so morda drugačne od tistih na velikih šolah, jih pa lahko izvedemo samo zato, ker smo majhni,  pripomorejo, da je šok ob prihodu na veliko šolo manjši in da čim prej izzveni.

Veliko staršev vidi te prednosti podružnične šole, zato verjamemo, da obstoj naše šole ni vprašljiv.

Sama zgradba je stara že 138 let.

V mesecu juliju in avgustu 2013 smo pridobili oddelek vrtca Cepetavček Vrtca Ciciban Sevnica. Prostori so popolnoma obnovljeni. Imajo novo igralnico, stranišča in garderobo. Kabinet in kuhinja sta skupni.

 

Erika Anzelc Intihar: Zgodovinski pogled na perišče v okolici Studenca

Perišče je obstajalo do druge svetovne vojne. Med drugo svetovno vojno so Nemci presekali oziroma odrezali vir pitne vode na periščih in vse razbili. Ljudje so kasneje prostor sami uredili. Potrebno je bilo očistiti blato in ščavje, ki se je razraslo. To so storili posamezniki. Vsak, kadar je bilo to potrebno. Ni bilo seznama ali dogovora. Bilo je nenapisano pravilo, ko je bilo umazano in neurejeno, so pospravili. Perišče je bilo iz ponikalnice, ki je v tistem delu prišlo na plan. Takrat je bila to čista, tekoča, pitna voda. Danes to ni več mogoče, saj ljudje travnike, njive gnojijo z gnojnico in je voda nepitna in umazana. Perišče so uporabljali tudi pred in po drugi svetovni vojni, dokler ni bil speljan vodovod po Studencu. Takrat je vsaka hiša imela kravo in vola. V zimskem času so napajali zjutraj po 8. uri in zvečer v mraku, v poletnem času so napajali še prej, zvečer ob prvem mraku. Voda je bila ves čas, na dan je ponekod pritekla tudi topla voda. Pravijo, da je bilo pozimi prav imenitno in prijetno v Radoljah, kjer je bilo perišče z izvirom tople vode. Iz izvira se je kadilo. Poraja se vprašanje, ali je to termalna voda. V času suše je bilo vode manj, a le redko jo je zmanjkalo. Vodo so uporabljali še pri »Črpališču« in na koncu vasi pri »Studenčku«. Ta voda se je uporabljala za hrano in pitje. Perišče je bilo v naravnem stanju. Gospod Kozinc je naredil korita in to tudi obzidal in uredil stanje takšno kot je še danes. V vasi je bila štirna pri Novakovih 9 m globoka, pri današnji trgovini je bila vaška štirna, ki so jo lahko uporabljali vsi. Bila je še pri Gorenčevih in Žnidaršičevih.

Delo na perišču

Tam so se izvedele vse novice. In bile so to prve, neuradne vesti iz bližnje in daljne okolice. Živina se je gnala, kadar je bil čas. Delo so opravljali vsi, ženske, moški in otroci. Takrat je bila živina navajena sprehajanja in poznala je pot tja in nazaj. Ni bilo nevarnosti za nesrečo. Tudi če je kdaj kakšna žival ušla, je sama prišla nazaj. Danes to ni več mogoče, saj je živina ves čas privezana v hlevih in ni naučena hoje po vasi.

Dekleta in žene so hodile k perišču prat perilo, ki je bilo takrat bolj trdo in veliko. Da je bilo delo lažje, so že doma v topli vodi malce namočile in sprale grobo umazanijo. Umazano perilo so naložile v čebre, s pomočjo svitka so si čebre naložile na glavo. S seboj so imele perilnik. Perilnik je lesena deska, s treh strani zadelana, s spodnje

strani brez obrobe, da je voda lahko spolzela nazaj v potok. S tem so ustvarile »tekočo vodo« za izpiranje. Perilnik so si naslonile na telo in s perilom udarjale po perilniku. S tem so izločile umazanijo. Nekatere so imele tudi »ribežen«. Delo z njim je bilo hitrejše, saj se je umazanijo še hitreje sprala. To je bil dodatek, ki si ga ni mogla privoščiti vsaka družina. Za pranje so uporabljale milo, ki je bilo narejeno iz ostankov loja, ki so ga scvrle (tako kot salo za mast in ocvirke). Dodale so pepel. Snov se je ohladilo in skuhalo. Milo so vlile v kalupe in ko se je ohladilo, so ga razrezale na koščke ter ga uporabile kot pripomoček za pranje. Perilo so ožele z zvijanjem, ga položile nazaj v čebre in odnesle v hrib nazaj domov. Pri sušenju ni bilo posebne tehnike ali vrvi za sušenje tako kot danes. Obesili so jih po »rantah«, ki so bile okoli hiše. Nič kaj veliko nisi pazili na to, da se bo spet umazalo.

Perice so bile oblečene v krila in »fertohe« predpasnike in obute v škornje. Če je bil čas, so se šele doma preoblekle v suho perilo, če se ni že med potjo posušilo. Pri vsem tem težaškem delu pa je res, da so lahko »obrale« celo vas, kar je bil tudi ene vrste užitek in poplačilo za težaško delo. Včasih so šli na perišče samo po vodo. Naložili so si brento, natočili vodo. Okoli ramen so si nadevali veje, da voda ni »plajhala« pljuskala. Veje z listi so ubranile, da niso bili nosači/ke mokre. Med seboj so si dekleta pomagale, saj si v tistem času nisi mogel privoščiti, da bi bil skregan s sosedom, ker je bil sosed edini, ki ti je lahko pomagal v težkih življenjskih situacijah, predvsem nesrečah. Dobro so skrbeli drug za drugega, bili prijazni, potrpežljivi in kulturni saj nikoli nisi vedel, kdaj boš koga potreboval.

Družabno življenje na perišču in v okolici

Včasih je bilo manj časa za osvajanje. Starši so bili strožji, dela je bilo veliko. Že res, da je bilo ob perišču vedno veliko deklet, toda moral si jo dobiti na samem, da si jo lahko »plavšal«, osvajal. Fantje so čakali, da se je dekle samo vračalo od perišča in se ji je lahko pridružil. Predvidevam, da se ji je lahko prikupil s tem, da ji je pomagal, šele nato so prišle na vrsto lepe sladke besede. Na perišču so se fantje radi obmetavali z blatom. Eden izmed fantov je tudi priznal, da so kakšno pipo tudi zanalašč zlomili. Večkrat so se stepli, kot se za vaške pobe spodobi, vendar »žlehtnobe« takrat ni bilo.

Delo fantov je bilo terensko. Vsi po vrsti so bili pastirji. Če je bil čas, tudi šolarji. Živino so pasli v Lokah. Takrat je bilo veliko lastnikov in nepisano pravilo je bilo, da se v času po sv. Martinu lahko pase povsod, ko je bila košnja končana in se po travnikih ni

delala škoda. Če dobro razmislimo, govorimo o kolektivnem odnosu na visokem nivoju, ekopristopu (da se travniki niso zaraščali) in solidarnosti, o kateri danes, v času odvetnikov, tožb in pravic, lahko sanjamo. Po domače, zdrava kmečka pamet.

V času, ko se je živina pasla, so fantje izdelovali piščalke iz kostanjevega lubja. Naredili so »piško«, ustnik, da je cvililo. Lovili so golobe, ki jih je bilo tisti čas veliko, polhe, šoje. »Narabutali« so grozdje za žejo, krompir in kakšen sadež. Pravijo, da rabutanje ni kraja, saj si vzameš le toliko, da potešiš lahkoto in ne narediš nobene škode. Sredi travnika so zakurili ogenj, odrli živali, jo spekli in pojedli. Zanimivo je bilo tudi lovljenje rakov, ki je bilo lahko tudi nevarno. Če si raka nepravilno prijel, je rak s kleščami tako stisnil prst, da si se lahko rešil šele, ko si mu na silo razprl klešče. Vrgli so jih na ogenj in pojedli meso. Če pa so želeli imeti še več rakov, jim je oče naredil »škopnik«, šop slame za strehe pokrivat, ki so ga ponoči zakurili na travniku. Rak gre ponoči ven iz vode in proti svetlobi. Ko so lezli po travniku, so jih enostavno pobrali, vrgli na ogenj in pojedli. Pastirji so si med seboj veliko nagajali, predvsem starejši pastirji mlajšim.

Viri:

 Gorenc, K., 2012. Perišča (osebni vir, 30.1. 2012). Studenec

Gorenc, J., 2012. Perišča (osebni vir, 3. 2. 2012). Studenec

 Črtalič, R., 2012. Perišča (osebni vir, 7. 3. 2012). Studenec

 

Erika Anzelc Intihar: Ohranjanje ljudskega izročila na Studencu – praznovanje velike noči

Praznovanje velike noči po Sloveniji poteka zelo raznoliko. Pravijo, da je ohranjanje kulturne dediščine, kamor sodijo tudi običaji, naše zlato, naš zaklad, naš turizem. Ali se tega zavedamo? Poznamo kulturno dediščino svojega kraja? Učitelji, ki poučujemo v manjših krajih in vaseh, imamo lahko nalogo, saj svojo bogato kulturno dediščino ohranjamo skozi različna društva in lokalne prireditve. Vez in gonilo je vedno šola, večinoma podružnična šola.

ZGODOVINA VELIKE NOČI NA STUDENCU

Studenec je kraj, obdan z majhnimi hribi in vmesnimi dolinami. Zemlja je bogata in nudi obilo možnosti za preživetje. Zaradi geografske izoliranosti ni bilo drugih oblik preživetja kot delo na zemlji. Za njive, travnike, sadovnjake, vinograde, gozdove še danes Studenčani lepo skrbijo. Pogled po naravni dediščini Studenca pove, da se znanje, odnos do dela in kraja prenašata iz roda v rod že zelo dolgo. Zgodovinarji pravijo, da so bila naselja na Studencu že pred našim štetjem.

Žal je druga svetovna vojna od 1941 do 1945 globoko zarezala v Studenec in pustila neizbrisan pečat na duši Studenčanov in Studenca. Po vrnitvi iz izgnanstva so se domačini vrnili na izropane in požgane kmetije. V tem času se je verjetno običaj ob veliki noči spremenil, saj je bilo jajce kot simbol Kristusove krvi v povojnem času vredno preveč, da bi ga pobarvali ali ga celo sekali, trkali. Med seboj so si vse delili. Kadar je eden jedel, je delil z drugimi. Tudi obleko in čevlje so si delili, da so šli lahko vsi k maši.

Po letu 1950, ko so si ljudje opomogli, se ponovno pojavijo barvanje jajc, izdelovanje butarc, šunka in potica. Rudi Mlakar iz Hudega Brezja se spominja, da so na cvetno nedeljo nesli butarco. Naredil jo je ata, na njej so bili obešeni trakci. V njej naj bi bilo 9 sadežev. Spominja se drena, leske, mačka (mačice), pušpeja, brina in bršljana. Ko so butarco prinesli domov, so brin in pušpej zataknili za slamnato streho, da sta odganjala strelo. Bršljan so zdrobili in ga nesli v štalo (hlev) goveji živini, da jo je varoval pred boleznimi. Na soboto se ni smelo delati, le za živali je bilo potrebno pripraviti. Na veliko nedeljo se je šlo hitro domov. Na mizi so že čakali domač kruh, šunka, hren in jajca. Pili so pelin s cvičkom. Pravijo, da je dober za zbijanje holesterola.

Po letu 1970 se je obnovilo barvanje jajc s čebulo skoraj po vseh hišah. Ponovno se razbohoti orehova potica.

Frančiška (Fanika) Tomažin s Studenca pravi, da je bilo tako v navadi in še danes je temu tako, da se je za praznik doma, saj »še berač mora pri hiši ostat, tam, kjer je.« Vse je bilo potrebno oprat, prepucat (domač izraz za čiščenje), zamenjat štrozak (ličkanje v slamnjačah). Odnos do živali se je kazal tudi med prazniki. Tako kot za ljudi – tako za živali. »Poskrbeti za ljudi in živali, pa nič delati,« pravi Fanika Tomažin s Studenca.

Na cvetno nedeljo se nese pušeljn ali butaro. V njem se skriva brinje, pušpenj, tri šibe, eno leto stare, tri šibe leskove, dren, božji drevc, bršljan. Z bršljanom se poveže kot šopek najdebelejše in krajše, obdan z bršljanom in povezan s špago (domač izraz za vrv). Vse to je veliko približno 50 cm. Anica Tomažin s Studenca ga tako dela, kot jo je naučil oče. Znanje se je preneslo iz roda v rod.

V soboto se je k žegnu neslo. Svinjska kost, kruh, potica, pisanke (jajca), klobasa mesenka, tri korenine (trije čavlji – simbolizirajo tri žeblje, dva za roke in en za noge) in ofer. Ofer je darovanje za cerkev ob večjih praznikih, ker je takrat tudi več ljudi. Čez žegen se da prt. Na robu košare se pusti malo odprto, da »pride« blagoslov noter. Anica Tomažin pravi, da je dobro tudi jajce malo potolči, da pride blagoslov do jajčka. Ob prihodu domov se žegen postavi na mizo. Zraven blagoslovljena voda in križ v kotu nad mizo. Žegna se v soboto ne je, počaka se do nedelje. V soboto se je močnik. To je juha, ki ostane od kuhanja svinjskega mesa za žegen. Vmeša se jajček in moka. V nedeljo gredo vsi k maši. Le mati ostane doma, da varuje hišo in skuha kosilo. Šele v nedeljo se poje velikonočne dobrote. Na ta dan se je doma. Na velikonočni ponedeljek pa se gre lahko od doma.

SKRB ZA KULTURNO DEDIŠČINO DANES

Na OŠ Sava Kladnika Sevnica, Podružnica Studenec smo se odločili, da obeležimo 20. obletnico Natečaja za naj studenški pirh. Natečaj ima zanimive začetke v letu 1995. Mlada učiteljica, vodja podružnice, Andreja Janc, je prvič organizirala Natečaj za naj studenški pirh. Skupaj z učenci so pri pouku likovne vzgoje ponovili značilnosti ljudskega izročila: vzorec na pirhu se ponavlja in ima največ tri barve. Dodatna kriterija ocenjevanja sta bila še ustvarjalnost in lastno delo (ne mami in ne babi). V letu 2003 je povabila k sodelovanju profesorja likovne vzgoje Mirka Bogoviča iz Loke pri Zidanem Mostu.

Učenci so sodelovali vsako leto. Andreja Janc se je trudila, da so sodelovali vsi učenci. In ti učenci so postali starši naših učencev, ki obiskujejo podružnično šolo. Kolo časa se je zavrtelo in navada, običaj se je nadgradil, razširil. Čas je bil, da natečaju dodamo košček novega, svežega, mladega, da ga bo vzel zase tudi mladi rod.

UČENKE SO POSTALE MAMICE

Ideja je dozorela na osnovi kriterija ocenjevanja: lastno delo. Pri ocenjevanju je bilo vedno vprašanje, ali je izdelek res delo otroka ali mamice ali babice. Skozi stoletja je bilo barvanje in izdelovanje pirhov v večini žensko delo, zato v članku omenjam samo mamico in babico, čeprav se tudi to spreminja. Obeležitev obletnice je bil primeren čas, da dodamo novo kategorijo sodelujočih. Prva kategorija so bili učenci od 1. do 5. razreda in druga kategorija ostali učenci in odrasli. Ob pomoči Občine Sevnice, župana Srečka Ocvirka, ravnateljice Mirjane Jelančič, Turističnega društva Studenec, Društva kmečkih žena Studenec smo izpeljali večdnevno prireditev, ki naj bi postavila nov temelj za ohranjanje običajev, šeg in navad v velikonočnem času na Studencu.

V začetku aprila 2015 je bil razpisan Natečaj za naj studenški pirh za vse Studenčane. V tednu pred veliko nočjo smo na šoli gostili zbiralko ljudskega izročila, pisateljico, učiteljico, predavateljico Dušico Kunaver. Ponosni smo, da nas je obiskala, saj je v slovenskem prostoru zelo brana in iskana pisateljica in predavateljica. Učencem je predstavila naravni krog šeg, navad in praznikov. Ko je pozornost popustila, smo peli ljudske pesmice. Bili smo pohvaljeni, saj je ni bilo ljudske pesmice, ki je ne bi znali zapeti. Naj dopišem, da je Dušica Kunaver predavanje izvedla brezplačno, saj kot pravi, so podeželske podružnične šole še edine, ki ohranjajo in vzgajajo mladi rod v zavedanju, da »drevo, ki nima korenin, ni drevo, ampak hlod, ki ga vsakdo lahko brcne, kamor hoče.« Na četrtkov večer pred veliko nočjo se je zbrala komisija za ocenjevanje pirhov. V komisiji je sodelovalo 5 ocenjevalk, ki niso sodelovale v natečaju za najlepši pirh. Lete so po določenih kriterijih ocenile in izbrale tri najboljše. Naslednja aktivnost je bilo petkovo dopoldansko ustvarjanje in barvanje jajc z modernimi tehnikami. Tudi Branka Kocjančič je brezplačno delila skrivnosti okraševanja jajčk na bolj moderen način. Zaključek 20. obletnice natečaja za naj studenški pirh smo izvedli v gasilskem domu na Studencu. Kot predavatelj se je odzval dr. Vito Hazler, ki nam je predstavil velikonočne šege in običaje na Slovenskem. Andreja Janc je pripravila razstavo pirhov, Društvo kmečkih žena pa nas je razveselilo z velikonočnimi jedmi, ki so značilne za Studenec in okolico. Župan Srečko Ocvirk in vodja podružnice Studenec Andreja Janc sta za naj studenške pirhe podelila nagrade, ki jih je velikodušno prispevala Občina Sevnica.

Na vprašanje, kateri je najlepši pirh, je profesor Vito Hazler odgovoril, da je vsak pirh lep, če je narejen doma, pa ni važno, kakšen je.

ZAKLJUČEK

Pravijo, da je potrebno pozabiti na kruto preteklost, da bi lahko zrli v prihodnost.

Kulturna dediščina preteklosti pa nam mora biti dota za prihodnost, dota za prihodnost turizma, saj bi tu lahko našli nova delovna mesta in lepšo prihodnost današnji mladini. (Kunaver, D. Lj. 2014)

VIRI IN LITERATURA:

Kunaver, D., Slovensko ljudsko izročilo v šolskih klopeh, Ljubljana, 2014.

Mlakar, R., 2015. Velikonočni običaji na Studencu (osebni vir, 18. 4. 2015). Hudo Brezje. Zapisano po pripovedovanju Rudija Mlakarja.

Tomažin, F., 2015. Velikonočni običaji na Studencu (osebni vir, 18. 4. 2015). Studenec. Zapisano po pripovedovanju Fanike Tomažin.

Tomažin, A., 2015. Velikonočni običaji na Studencu (osebni vir, 18. 4. 2015). Studenec. Zapisano po pripovedovanju Anice Tomažin.