DRUGAČNI ČASI SKOZI OČI OSMOŠOLKE

Objavljeno: 17.05.2020 | Avtor: Barbara Košar

Pretekla 2 meseca in še malo smo že doma, torej je od razglasitve epidemije Corona virusa minilo že kar dobra dva meseca. Na začetku se ni nihče od mojih vrstnikov branil zaprtja šole, saj smo bili po večini vsi veseli, da nam ne bo treba hoditi k pouku,  zgodaj vstajati in podobno.

Sama sem se veselila dela na daljavo, še posebej zaradi tega, ker sem takšne vrste človek, ki je organiziran, zagret za šolsko delo in se z vsemi izivi v šoli z veseljem sooči. Resnično si  ne bi mogla predstavljati, kako bi bilo, da čez celo karanteno ne bi opravljali nič šolskega dela.

Od začetka je po socialnih omrežjih in ostalih medijih krožilo ogromno novic glede virusa, karantene in vsega tega. Bilo je veliko različnih mnenj, veliko dilem, a mi nismo imeli besed pri sprejemanju ukrepov, kar se mi zdi pravilno. Upoštevati smo morali le to, da ostanemo doma in sledimo vsem razglašenim ukrepom. Tako jaz kot tudi  vsi moji vrstniki v karanteni najbolj pogrešamo svoje prijatelje, sošolce, tudi učitelje ter vse svoje bližnje, ki jih mogoče nismo mogli videti zaradi zaprtih mej med občinami. A ne glede na to mislim, da smo lahko vsi hvaležni za vso tehnologijo, ki nam je dana: za vse telefone, socialna omrežja, kjer se lahko pogovarjamo preko video klicev, za vse računalnike, tablice …

Prav tako sem zelo hvaležna vsem učiteljem, ki ter trudijo, da bi kljub trenutnim razmeram (ki se na srečo  izboljšujejo) učenci razumeli snov, da nimamo težav pri nalogah in snovi … Hvaležna sem jim tudi, ker nam nudijo vse razlage preko video klicev, pisno … in ker se kljub delu na daljavo trudijo, kolikor le lahko za nas. Ker pa obiskujem tudi glasbeno šolo, se zahvaljujem tudi vsem učiteljem tam, še posebej svoji učiteljici, saj se trudi, da bi razumeli glasbeno teorijo in da bi se tudi jaz sama kljub pouka preko skypa čim boljše naučila in zvadila sklade.

Doma mi ni nikoli dolgčas. Dopoldne si vzamem čas za šolsko delo, včasih moram popoldne še kaj dokončati, a ker imamo doma kmetijo in kar nekaj živali, je vedno pestro. Pa še pomlad je, kar pomeni čas sajenja, čas mladičkov in podobno. Ob večerih pa se včasih z veseljem slišim še s svojimi prijatelji, da se ˝podružimo˝ preko telefonov in poklepetamo. Med karanteno je bilo na trenutke kar hudo, ko s sosedi nismo mogli igrati nogometa ali se družiti, a zdaj smo vsi veseli, da se situacija izboljšuje in se bomo končno lahko ponovno skupaj zabavali.

Vesela sem, ker se, kot sem že napisala, vse spreminja na boljše. Želim si le, da bi kljub rahljanju ukrepov, odprtju vseh knjižnjic, lokalov, knjigarn, trgovin z oblekami, šol, glasbenih šol, vrtcev in vsega še vedno upoštevali varnostno razdaljo, si razkuževali roke ter nosili zaščitno masko. Torej da še naprej upoštevamo  vse obstoječe ukrepe, ki so pomembni za to, da se situacija spet ne poslabša, pa kljub vsemu opravimo določene stvari, ki jih pretekla dva meseca nismo mogli.

Vsem želim, da ostanete zdravi in potrpežljivi, kajti le tako se lahko prebijemo čez to obdobje.

Emanuela Kleindienst, 8. a